Ah ja.

Današnji dan se je začel prav super.

Vstanem, pojem zajtrk in se odpravim na orkester. Tudi tam je še kar šlo.

Nato grem najprej s prijateljico na tržnico po butarici zanjo. Zatem srečava še pobudnika duck face weeka. Super. Nato grem še v Müller, kjer nečaku kupim darilo za rojstni dan, ki je poželo res velik uspeh. Srečam še sestro in greva skupaj na avtobus. Tam uzrem še eno prijateljico in ko stopim z avtobusa me njena sestra kliče, da smo bili na istem avtobusu. Zanimivo.

Ko pridem domou grem malo počivat, ker me je bolela glava. Kmalu pa spet na avtobus in drugo rundo orkestra za danes, pred tem pa še po kano in v h&m po dve majici in lasnice.


Potem pa se je začel ne tako dober del dneva.

Na orkestru smo delali Beethovnovo 9. simfonijo, ki ni tako lahka, predvsem pa, če doma pred vajo ne pogledaš težjih delov in jih zato na vaji neumno blefiraš, s čimer pa nikogar ne pretentaš. Vedno bolj me je bolela glava in oči so me pekle od obilice listov in not na njih.

Končno konec. Zdaj pa končno z mojo drago prijateljico hitro v city park in za trud obljubljeni mcdonald's. Še avtobus je prišel ob popolnem času.

Pridem domou, norim, grem k sestri po ključe od avta, ker jih doma ne najdem, pridem na parkirišče, gledam, gledam, gledam, še malo pogledam.. Ne, ni ga. Ni avta. Kličem starše, se ne javijo. Kličem prijateljico, ji izlijem svoje počutje preko telefona in se zavem, da sem res vesela, da jo imam. *


O ja, vsem se zgodi še nenadejano, v parku Zvezda me kar naenkrat nekdo pokliče. Zabavno.

Na koncu dneva pa vsaj imam doma kano, dve novi majici in bon za 10 eurov iz h&m.

No, pa vsaj sovice so mi cel dan delale družbo. :)
















ps: Za slovnične napake se opravičujem, ampak se mi jih, iskreno povedano, ne da popravljat spljoh.